John Wayne: dve glavni številki in 18 pokritih polj.

John Wayne je ruletna strategija, sestavljena iz dveh glavnih števil in pripadajočih stav na kot. Na mizo položiš skupaj 10 enot in pokriješ 18 od 37 števil, zato zadetek pride v približno 48,65 % vrtljajev. Sliši se odlično — le da zadetek pri tem sistemu ne pomeni nujno dobička. Nekatera števila prinesejo majhno izgubo, del okoliških števil spodoben dobiček in samo dve glavni števili izrazit dobiček. Prav ta neenakomernost ga naredi privlačnega, a težje berljivega.

Kaj je sistem John Wayne?

Igralec izbere dve glavni številki — običajno iz srednjega stolpca, na primer 11 in 26 — in okoli njiju doda sosednje stave na kot. Nastane sestava za 10 enot, ki pokrije 18 števil. Sistem je zanimiv v tem, da zadetek ne pomeni vedno enakega izida: dve glavni številki prineseta visok dobiček, osem števil v dveh kotih manjši dobiček, osem števil v enem samem kotu pa celo majhno izgubo, ker je skupni vložek v sestavo višji od dobitka iz te kombinacije.

Na prvi pogled torej zadevaš skoraj polovico kolesa. Pomembnejši od samega zadetka pa je čisti izid po upoštevanju vseh 10 vplačanih enot — ta pa je dolgoročno negativen.

Pravila in zgradba sestave

Postopek je preprost. Na števili 11 in 26 staviš po eno enoto s polno stavo. Nato dodaš štiri stave na kot okoli enajstice (7-8-10-11, 8-9-11-12, 10-11-13-14, 11-12-14-15) in štiri okoli šestindvajsetice (22-23-25-26, 23-24-26-27, 25-26-28-29, 26-27-29-30). Skupaj imaš na mizi 10 enot in pokrita števila 7–15 ter 22–30.

Izid je odvisen od tega, katero število pade. Glavno število hkrati zadene polno stavo in štiri kote. Število sredi pasu leži v dveh kotih, število na robu pasu samo v enem. In 19 števil — vključno z ničlo — ne zadene ničesar.

Kaj pri tem naredi prednost igralnice?

Prednost igralnice pomeni, da je pričakovana vrednost vsake posamezne stave za igralca negativna: pri evropski ruleti približno 2,70 %, pri ameriški 5,26 %. John Wayne zloži deset takih stav skupaj — vsota desetih negativnih pričakovanj pa ne more biti pozitivna. Zato povprečje izide natanko −10/37 enote na vrtljaj, torej 2,70 % od 10 vplačanih enot.

Široko pokritje spremeni samo obliko nihanj: več manjših izidov, manj skrajnosti kot pri stavi na eno samo številko. Povprečje pa ostane enako, kot če bi teh 10 enot vplačal kakor koli drugače.

Kaj so pokazali dolgi testi in progresija

Osnovna ploska različica je v izvirnem testu dolgoročno padala pod ničlo. Kratkoročno se pojavljajo rastoče faze, ker je zadetek glavnega števila videti zelo močno — +62 enot je izrazit skok. V daljšem obdobju pa prevlada kombinacija polnih izgub in manj ugodnih zadetkov.

Preizkusili smo tudi klasično linearno progresijo po izgubi: po vsakem izgubnem vrtljaju se množitelj cele sestave dvigne za eno enoto. Ta je sicer znala ustvariti naraščajoč trend, hkrati pa je prinesla strme lokalne padce, značilne za progresivne sisteme — izvirni test omenja mogoče padce v velikostnem razredu več sto tisoč do milijona enot. Razlog je preprost: ne napreduje ena stava, ampak cel sveženj desetih stav naenkrat. Obe različici lahko preklopiš kar v simulatorju zgoraj.

Kako brati graf bankrolla

Graf sistema John Wayne ima značilno žagasto obliko: dolgo počasno spuščanje, prekinjeno s strmimi skoki navzgor. Vsak skok je zadetek glavnega števila. Če se v kratkem testu zvrstita dva ali trije glavni zadetki blizu skupaj, je krivulja videti kot zmagovalna strategija — zato vedno poženi tudi dolgi test na 25.000 vrtljajih, kjer se razmerje izidov izravna k povprečju.

Preklop nad grafom pokaže tudi višino stav. Pri ploski različici je to ravna črta, pri progresiji pa vidiš, kako hitro iz 10 enot nastane 50 ali 100 enot na vrtljaj — to je natanko trenutek, ko sistem začne ogrožati bankroll.

Največja tveganja sistema John Wayne

Največje tveganje je vidna privlačnost širokega pokritja. Vidiš 18 pokritih števil in velik potencial glavnih zadetkov, zlahka pa spregledaš, da 8 od 18 zadetkov ni v resnici dobičkonosnih in da polne izgube še vedno prihajajo v več kot polovici vrtljajev.

Drugo tveganje nastane pri progresiji. Takoj ko se po neuspehu začne zviševati cela sestava, ne raste ena stava, ampak cel sveženj stav. Slabše obdobje lahko potem v nekaj deset vrtljajih napihne potreben bankroll v zneske, ki s prvotno enoto nimajo nič skupnega.

Kakšen bankroll je „dovolj velik“?

Pri ploski različici je računanje preprosto: vsak vrtljaj stane 10 enot. Bankroll 100 enot torej preživi le 10 zaporednih polnih izgub — serija desetih vrtljajev brez enega samega zadetka pa ni nič redkega, njena verjetnost je približno 0,1 %. Razumna rezerva za daljšo igro je zato prej več sto sestav kot nekaj deset.

S progresijo varne meje ni. Množitelj raste z vsakim izgubnim vrtljajem, strop 10× pa pomeni sestavo za 100 enot na en sam vrtljaj. Kalkulator zgoraj ti izračuna, koliko polnih sestav tvoj bankroll v resnici pokrije.

Sodba: se John Wayne splača?

John Wayne je zanimiv predvsem kot izobraževalni sistem. Lepo pokaže razliko med verjetnostjo zadetka in resničnim pričakovanim izidom: čeprav pokrije skoraj polovico kolesa, dolgoročno ne pridobi prednosti pred ruleto. Za običajno igro ga jemlji bolj kot nazoren prikaz razporeditve tveganja kot pa način, kako ruleto premagati.

Če hočeš sestavo primerjati z Martingalom, Fibonaccijem ali z lastno strategijo na povsem enakih vrtljajih, uporabi Preizkuševalnik ruletnih sistemov.